neskončen, nedoumljen je svet
lovca in lovljenega obenem,
se neko noč upognem v tesnobi, neznatna,
upiram pogled v temno nebo,
zvezde so daleč in mesec zakriva obraz,
in prosim, prosim,
čeprav ne vem kaj

v polnosti sebe in izsanjani ljubezni
mrak razpre pogled,
da se skrčim v drobec,
in uzrem njihovo svetlobo,
polno vere, prijateljstva in bližine,
in prosim, prosim,
čeprav si sploh ne upam

in se zahvaljujem
za lepoto vsakdana
v drobnem trenutku
in prosim za moč,
da um stalim v srcu
in prosim za toplino,
da razlijem dno srca

dani