Glej, roka se megle dotika,
zgrabi prhlost, hlastne v noč.
Breztežno se telo spodmika,
v razpoke pada, v brezno zroč.

Nikjer več ni pomožnih lestev,
ki bi vodile gor, iz dna.
Le nekaj pajkov mre otožnih
(brez mrež, brez smisla vsakega),

prepreda luknje z mokrim ničem,
ki se raztegne onkraj zla,
izmenja si poljub s hudičem,
ki tukaj najbrž je doma.

Ne, to ni bitje nedostojno,
le nek domislek manjkajoč,
ki v truplo vdene silo dvojno,
da za svoj konec najde moč.

Lidija Brezavšček - kočijaž