Samo to bova:
Grizla osmoljeni zrak navdihnjen z vonjem borov
(ob nabiranju pinjol)
samo to
jezdila zardelo zemljo prepojeno z usahlinami vekov
samo bova
vdihavala glasove razpršenosti vodnih skladov
to bova
objemala zabrazgotinjene sulice sončevega ogledala
bova
izkričala zajezene krpe pretesnih trikojev
to
poljubljala kamne večje od prisotnosti
(ko bo (samo mene) morje butnilo obnje)
bova
izpraskavala kolikokrat že neizrečene besedne pogrinjke
to bova
zarisavala hiperkinetične meje odplaknjene bojazni
samo bova
samo to
samo to bova.

Ker še nisva.

Veš kaj letos manjka morju?

Vonj borovcev
(škripajoč)
in tista zgodba.

Lidija Brezavšček - kočijaž