zibljeva hibridno os,
a nič več na istem koncu zemljevida,
tvoje simuliranje je doseglo najvišjo frekvenco,
evforija pojenja.(!)
Sprašujem ceste,
če so slišale škripanje gum,
ko si vrgel definicije
v sneg pred hišo.
Veš, stala sem, še dolgo potem,
na šibki točki zadnjega dneva v tednu.
Povej mi, je strela uničila kristal človečnosti,
tudi pri tistih, ki pišejo o njej?
Poskušam izvleči odgovore na zastavljena vpraševanja,
vmes prosjačim,
ceste, da se odprejo.
Ker te več ni
umiram v pričakovanju
novega
avtomobilskega
nenaravnega
žarometa
emocij
ter
astronavta,
ki bo navajen
slepe sfere.
Njegovih črk ne poznam,
besede, pa te skušajo priklicati.
Vidim te.
Haluciniram sredo in graščino
ter jezna nalagam papirčke.
Naslov je v krizi identitete
ceste v tišini
in vse kar bi rada
je, da me vprašaš,
čisto preprosto,
kako sem.
Poslano:
16. 06. 2014 ob 08:31
Spremenjeno:
17. 06. 2014 ob 16:12
Nekako si že presegla zaljubljeno euforijo, kajti komur ne uspe, ne more biti objektiven, tebi pa kar uspeva, sicer ne more napisati to kar si. Morda še namig na "avto", za katerega nihče ne pomisli, ko seda vanj dan na dan, da pravzaprav seda VASE, kajti latinsko pomeni SEM. Gotovo se noben voznik ne istoveti z vozilom, čeprav večini mnogo pomeni katero znamko vozi-m, to je pač dajatev vsesplošmi pozunanjenosti.Telo je vozilo (avto-dom) v katerem jaz kot osebnost (taxist) prevažam lastno dušo, no, tukaj pa nastane problem, kajti večina ljudi se istoveti s svojim telesom-vozilom, ja, ja, "dolga je pot od mene do sebe."
Čestitke.
urednica
Poslano:
17. 06. 2014 ob 18:28
Spremenjeno:
17. 06. 2014 ob 21:26
Preprosta želja po bližini, zavita v atmosfero tega veka z žarometi, avtomobili, cesto. Ki jih lahko dojamemo kot prispodobo odhajanja, nezmožnosti obstanka in tavanja brez cilja. Čestitke,
Ana
Žarometi so hudič,če te zadanejo pod pravim kotom, te lahko tako oslepijo, da še dolgo, dolgo nič ne vidiš:)
Hvala, Ana!
Lp, Maja
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: majamiloševič
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!