Rdeča je.

Spet stojim

na mestu pri semaforju,

misli mi odtavajo

v majhen kraj,

kjer ljudje se niso vajeni gneče,

zato so bolj umirjeni

in ne prehitevajo časa.

Prestopam iz ene noge

v drugo, še telefon ne zazvoni,

takšna tišina je.

Imam družbo,

na obeh mojih straneh

v tišini stojijo

in čakajo rdečo.

Nekam odsotni so videt,

kakor da so samo telesa,

kakor da njihova duša tava

nekje daleč proč,

kjer bi radi bili,

pa niso.

Pri tem smo si enaki,

tudi moje misli

so že davno odtavale,

zdaj telo se brezdušno

prestavlja in po potrebi

delam ovinke,

se umikam proč

in puščam prednost,

da meni ostane več časa,

ko grem mimo.

Zdaj sveti zelena

in počasi prečkam cesto,

Avtomobili neučakano

po malo pritiskajo na gas,

kot bi bili na dirki

in ne bi imeli minutko časa,

da se ustavijo.

Hodim v tišini,

stojim pa pri vsaki rdeči.

In včasih pogledam na tvojo stran,

prazen pogled je tihi,

molčim in gledam predse.

IŽ-lev