Moram priznati, da od vseh napisani pesmi, misli in čustev, mi je tokrat najtežje, saj pišem o bolečini in o trpljenju, ki ga nosim, odkar je moja mama zvedela, da ima raka. Ko sem zaslišala vse te besede, sem na plečih nosila tovor, ki ga nosim še danes. Res je, da je k vsem temu pripomoglo tudi naše življenje iz preteklosti, saj sem se toliko težje sprijaznila z njeno boleznijo ravno zaradi prejšnjega trpljenja. Mama je samohranilka, oče nas je zapustil. Sama se je borila za svoje, moje in sestrino življenje. Pot je bila težka, da naju je vzgojila, v kar se da dobri dekleti in tudi sva. Velikokrat smo bile brez denarja. Ostale pa smo skupaj in skupaj hodile čez naporne poti, ki se jih midve kot otroka niti nisva zavedali. Sedaj sva obe že toliko stari, da jih razumeva. Ko mi je mama povedala, da ima raka, se mi je sesul svet, ki sem ga ustvarjala. Preprosto nisem več bila ista, takšna, kot sem bila. Spremenil se je moj pogled na svet in na življenje. Nekako sem še zdržala, ko pa je prišel dan njene operacije, mi je bilo čedalje težje. Stali sva pred kliničnim centrom, ona je že bila oblečena v tisto belo pižamo. Pogovarjali sva se. Le stežka sem zadrževala solze. Le stežka sem jo gledala. Spravljala sem jo v smeh, ona pa se je nasmejala, vendar ni bil smeh, kot tisti prej. Bil je smeh razočaranja in strahu. Bilo je strah tudi mene. Ko sva se poslovili, mi je bilo težko in sem upala, da čim prej pride domov, da bo vse v redu. Odšla je v tisti beli pižami, stala sem za njo in jo še kar opazovala, z vsakim korakom je bila bolj stran od mene. Tako samozavestno je stopala v klinični center. Tista premična vrata so se zaprla. Čakala sem, če bi slučajno prišla nazaj ven, pa je ni bilo. Odpravila sem se proti domu in nestrpno čakala naslednjega dne, ker sem ji obljubila, da jo po operaciji počakam tam. Operacija naj bi trajala 9 ur. Čakala sem in čakala. Odpravila sem se tja. Pri vratarju sem vprašala, kje jo lahko najdem. Rekla je, da jo še operirajo in da naj jo počakam kar tam, da jo bodo pripeljali. Čakala sem in čakala. Bilo je ogromno ljudi, ampak počutila sem se samo. Kar naenkrat mi sporočijo, da je prišla, da je vse v redu in da lahko grem domov. Ampak jaz nočem domov, hočem jo videti, moram jo videti, mi je nenehno odmevalo v glavi. Prosila sem medicinsko sestro, ali jo lahko vidim. Bila je osorna in rekla, da je po operaciji, naj ji damo mir. Ne, nisem mogla, da je ne bi videla, saj sem ji obljubila. Medicinski sestri sem rekla, da bom samo za hip, samo toliko, da jo vidim.  Dovolila mi je. Odprla sem vrata sobe in iskala njen pogled in našla sem ga, priklenjenega na posteljo. Nasmejala sem se, saj me je zagledala, vprašala sem jo, če je v redu, in pritrdila je. Bila je utrujena in zaspana, zato sem kar odšla, izpolnila sem svojo obljubo. Zaprla sem vrata sobe. V sebi sem začela kričati in sem upala, da me bo kdo slišal, nihče me takrat ne bi mogel utišati. Bilo mi je slabo, nisem se počutila dobro, jokala sem in nisem hotela, da bi me kdo videl.

Prišel je čas obiskov v bolnišnici. Vsi smo prišli. Izgledala je čudovito in se veselo pogovarjala z nami. Mislila sem si: to je to, še malo, pa bo konec in prišla bo domov in zopet bo vse po starem. Res je prišla domov, takrat se je moje trpljenje šele začelo. Nisem vedela, da bo nujno dobila kemoterapije. Jezna sem bila na cel svet, jezna sama nase, jezna na življenje, da nam je zadalo tako preizkušnjo, o bog, če takrat, lahko bi me slišal.  Vsak dan je imela na glavi manj las, manj  obrvi in skoraj nič trepalnic. Kupila si je lasuljo, ki je bila zelo draga. Toliko o sočutju med ljudmi. Bilo jo je sram, da je ne bi kdo videl brez las, kaj si bodo mislili. Tolažili smo jo, da bo vse v redu in da naj ne skrbi, da ne bodo opazili. Kot zanalašč se pojavi soseda in vpričo vseh prisotnih v trgovini na glas izjavi: a ti si pa brez trepalnic??? Halo, saj si vendar vedela, kako je! Bila sem tako besna, da če bi bila zraven, bi ji povedala svoje. Njej pa je bilo težko, bilo ji je hudo. Mami, lepa si, ne sekiraj se za mnenje drugih ljudi, bori se proti njim , čeprav vem, da imaš zvezane roke, bori se, kot si se borila prej in volje v to. vem. da nikoli nisi izgubila. In res se je borila z zvezanimi rokami. Vsak dan sem bolj trpela. Preprosto si ni zaslužila takega življenja. Takih sprememb, takih kritik, takih ljudi. Počutila sem se, kot da mi jemljejo nekaj, kar je moje. Saj ona vendar je moja, moja mami. Velikokrat, celo prevečkrat je rekla, kaj naj storim s tem zavarovanjem, še denarja vama ne bodo dali, če umrem. Z vsako tako besedo mi je vzela del srca. Z vsako tako besedo mi je bilo bolj hudo. Izgubila je samozavest. Poskušaš in poskušaš jo dvigniti, pa se ne pusti, zdaj se nehaj boriti s to samozavestjo, pusti ji, da ponovno pride v tvoje srce, KER SI LEPA in VEDNO BOŠ. Saj si naju vendar učila, da lepota prihaja iz srca, ne pa iz oblek in izgleda. Torej, pokaži svojo lepoto. Vem, spremenili so jo, ji vzeli nekaj, kar je njeno, ne znam si tega predstavljati. Samo sem vesela, ker vem, da je še vedno tukaj, z mano. Da živi, da jo lahko objamem, kadar želim, da ji lahko povem, da jo imam neskončno rada.  Zapomnimo si, da imamo v bistvu v življenju vse, vse kar si želimo, ne govorite, da tega nimate, ker živite.  Počasi, počasi nazaj sestavljam svoje srce, ki je utrpelo toliko strahu in bolečine in trpljenja in solza. Vendar sem to uspešno skrivala pred svetom. Vem, nihče ni mogel vedeti, kako se počutim in vem, kako težko je ostalim. Vendar sedaj sem vesela in srečna, da je tukaj z mano, da se je borila in da se še vedno bori, prava borka. Srečna sem, da sem na tem svetu, srečna, da sem se rodila ravno moji mami. In hvala moji mami, da me je rodila in mi ponudila življenje. Hvala, da mi je pokazala, kako se živi. Mami, ti si moje življenjsko drevo, ki v meni  živi, me vzgaja in še vedno uči. Ta drevo si ti vzgojila, ko si me rodila, tudi v tebi rastejo te korenine, ki so plod tvoje dobrote. Rada te imam in ljubim to življenje, ki mi je dalo tebe, saj brez tebe ne bi vedela, kakšen je svet, razen, ko je s tabo objet.

Ob tej priložnosti bi se zahvalila vsem zdravnikom, vsem sestram, vsem prijateljem, ki so nam kakorkoli pomagali. Zahvala gre tudi Europi Donna.

*nikey*