Monolog pesnika

ne razumem pesmi
 
(mar sanjaš barvo
ki je ni v paleti
in srečaš sebe
v tretji osebi
 
z Wittgensteinom pri kraju
leskove palice
iz sebe pometam besedne črepinje 
poslikane z vsem živim
o čemer ne morem govoriti
 
z lobanje praskam odmeve
neme melodije
ki je več ne znam
osvoboditi)
 
niti pesmi
ne razumejo mene
 

Y

Mensur Ćatić

Poslano:
01. 11. 2011 ob 00:25
Spremenjeno:
03. 01. 2012 ob 10:55

HVALA  TI, BEATRIČE


Slušam te u vjetru
znaš, moj pogled je kao u cvrčka
posijanoga na vrh šparoge
i ne doseže polja Panonske nizije
niti sam prešao
preko mosta na Drini
(i sasvim je nevažno
na kojoj sam strani)
stružem krilima
još uvijek lahkim nesagorenim
(kako bih samo lahko poletio
prema poljima Panonske nizije)
poskakujem između granica
znajući gdje idem
da bih vidio
kako si konačno
došla

preveo na bosanski (možda malo preslobodno kod nekih riječi) i očekuje pomoć i ispravke pravih prevoditelja Mensur Ćatić

Zastavica

ajda

Poslano:
29. 12. 2011 ob 10:43

gnu, iskrene čestitke za pesem jeseni po uredniškem izboru!

lp, ajda

 

Zastavica

okto

Poslano:
29. 12. 2011 ob 16:54

Gnu, tudi od mene čestitke za pesem jeseni!

Lp, okto

Zastavica

Y

Y

Poslano:
29. 12. 2011 ob 20:01

Ua :)

Zelo sem presenečen in srečen s to častjo :) 

Zastavica

Lea199

Poslano:
29. 12. 2011 ob 21:29

Gnu, iskrene čestitke tudi od mene:)

Lp, Lea

Zastavica

albin

Poslano:
03. 01. 2012 ob 09:47
Spremenjeno:
03. 01. 2012 ob 09:51

sicer malo pozno, odlična pesem in tudi jaz ti čestitam k pesmi jeseni (upam le, da nisem prepozen).

Lp,    albin

Zastavica

Y

Y

Poslano:
03. 01. 2012 ob 10:31

Hvala vsem :)

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
17. 01. 2012 ob 18:40
Spremenjeno:
30. 01. 2012 ob 10:26

Še utemeljitev uredništva ob izboru pesmi jeseni 2011:

Pesem s poetološko tematiko, ki se paradoksalno imenuje Monolog, čeprav je pesem (vsaj prebrana pesem) lahko le dialog, spregovori o nerazumevanju ustvarjalca lastne (in drugih) stvaritev. Govori le še navznoter (tu se nam zdi uporaba oklepaja zelo smiselna). Pesniški subjekt, ki (se) sprašuje in terja odgovor, terja nemogoče, saj “O čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati” (Wittgenstein, Traktat, 1921). Besede, s katerimi bi poimenovali karkoli natančno, poimensko, se izmuznejo, poimenovanja so lahko le še opisna (barva, ki je ni v paleti / jaz v tretji osebi), dokler se na razčrepinijo, obremenjene z vsemi zdajšnjimi in zgodovinskimi pomeni in (napačnimi) interpretacijami (z lobanje praskam odmeve). Zazdijo se primerne le še za notranjo rabo, za mišljenje in ne več za govor, pisavo. V Monologu avtor skuša v oklepajskem delu pesmi zajeti notranji govor, ki se zdi, da kroži po notranjosti lobanje, ne da bi se je želel osvoboditi. Pesem zagledamo kot nekakšno obstoječo frekvenco, ki bi bila (lahko) posrednik pri komuniciranju. Naenkrat se pesem zazdi (zaradi uporabe referenčnega imena – predvidevamo, da gre za t. i. Wittgensteinov miselni poskus) kot nekakšna palica (leskova), ki pri vrtenju v cevi na enem koncu opisuje krog, na drugem pa se menda giblje po srčnici. In ko izidemo iz oklepajske cevi, “notranje pesmi”, se postavlja vprašanje, ali je tisti drugi, ki tudi ne razume, res pesem ali morda bralec, ki pa je hkrati avtor sam. Pesem se zdi na prvi pogled enostavna, a z domiselno uporabo Wittgensteina (oče “filozofije navadnega jezika”) pridobi dodatno razsežnost. In v tem kontekstu jo je treba znova prebrati in premisliti.

Lep pesniški pozdrav,

Ana

 

Zastavica

Y

Y

Poslano:
19. 01. 2012 ob 21:09
Spremenjeno:
30. 01. 2012 ob 10:27

 

Hvala Ana za komentar k pesmi ;) Od vsega sem pravzaprav skoraj najbolj vesel ravno tega - da je bila pesem deležna tako pozornega branja in razmisleka. Saj ne vem kaj se bralcem mota v glavi ko berejo tole in kake druge eksperimente, morda čudesa nad čudesi, in to je ravno tista simpatična skrivnost poezije .. Za pesnika je po mojem največja sreča, da lahko dobi utrinek teh pokrajin ki jih sproži pesem, in absurdno je, da so za vedno zaprte v nas. Kakor je W. v Traktatih nakazal "lestev, ki se jo zavrže" tako se mi čedalje bolj zdi, da gre pri pesmi za neverbalno komunikacijo - kar je paradoks - ki je mogoča v okolju "sorodnih duš". 

Morda za razmislek link na "čudo čudes" - nevrologom je uspelo "videti, kaj ima nekdo v glavi" (povezava) in to s pomočjo skenerja možganske aktivnosti, ob razvozlavanju vsebine s pomočjo kontekstnega učenja (torej za vsako osebo, ki ji želimo "videti v glavo" je potrebno najprej zgraditi posebej njemu prilagojeno kontekstno mapo). Pesem pa je čudo vseh čudes - namreč kontekstno mapo pisca prenese v kontekstno mapo bralca - kjer se verjetno zbudijo čisto drugačne slike in občutja (čudo je v tem, da so si vseeno do nekje podobne:)

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Y
Napisal/a: Y

Pesmi

  • 31. 10. 2011 ob 16:36
  • Prebrano 1776 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 835.4
  • Število ocen: 21

Zastavica