včasih pogledam skozi
zavese in iščem senco mravelj
v zgoščenem prometnem
zamašku mestnega vrveža
najdem slaviste prevajalce
previjalce lingviste upokojence
socialne parazite družbene ničle
legalne blazneže ilegalne priseljence
vse živo ki se na mrtvo
trudi uspeti preživeti zaklati drugega
preden jim prvi zarije nož v hrbet
nad parado grize sonce v črno platno
in bdi kot nad insektom nad
modro piko ki se še uči ki se še previja
še prevaja še navaja in je ne izuči
pa kaj potem saj sonce ne razume
niti venera ali mars ali asteroidni obroč
vemo pa mi
vsaj do te mere da se ne nameravamo
spremeniti
niti za osončje
niti zase
Pesniški subjekt v tej pesmi izstopi iz sebe (a izza zavese nikoli), pogleda z vrha in v zaključku pribije nekaj, kar se približa absolutni resnici (ki je sicer ni, smo pa tu nekje).
Čestitke
Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: naprimerjanez
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!