S konci
sem opravil
na najbolj mogoč spoštljiv način,
ki si tega že sprva niti niso zaslužili.
Brez dolga
do nikogar sem odvečen le sebi,
kadar mi večnost uhaja iz časovnega objema.
Kar primem,
tega ne držim z grobostjo nestrpneža,
le dovolim da se nahaja tam, koder ni želje do pobega.
Kar uhaja
skozi vrzeli neujemanja
so le pristani začasnosti,
ki jih vleče v neskončnost popolnosti.
Vdolbine
v mislih se zravnavajo
s predihavanjem razumskosti do abnormalnega.
Norost
je le predrugačena normalnost,
skrajen ukrep za dosego naravnega stanja,
ki je popolnoma vsakdanji.
Nedopustna teža
lahkotnosti se zrcali v odsevu ničnega,
profano in bleščeče delo neznanega avtorja
se ne umika pred ničemer.
Prostranost nepojmljivega
se ustavlja v točki pomanjkanja vesti,
razgrajene v duhu nemira tik pred razblinjenjem pomena.
Odpustek stvarstvu
je vsemožen dokler se spogleduješ s kozmičnim uvidom;
kot presenečenje navdiha, ki pretraja vedno znova prekmalu.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dare Gozdnikar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!