Forum

AKROSONATI

 

In zdaj še najtežji izziv (doslej) za najvztrajnejše študente pesniških veščin.

 

 

OBLIKA

 

9 kitic s po 9 verzi, vsak ima 9 zlogov.
Zadnji verz prejšnje kitice je hkrati prvi verz naslednje.

 

 RIME

 

1. kit.  2. kit.  3. kit.  4. kit.  5. kit.  6. kit.  7. kit.  8. kit.  9. kit.
a           b          a          f          a          f           b          f          b
b           a          f           a          f          b          f           b         f
a           b          a           f          a          f           b          f         b
c           d          e           g         h          i            j          k         f
a           b          a           f          a          f           b          f         a
c           d          e           g         h           i           j          k         f
b           a          f           a          f           b          f          b         a
c           d          e           g         h           i           j          k         b
b           a          f           a          f           b          f          b         a

STRUKTURA

 

9. kitico sestavljajo zadnji verzi 8.,7.,6.,5.,4.,3. 2. in 1. kitice.
Zadnja kitica se konča s prvim verzom prve kitice.
Začetne črke prvega verza vsake kitice sestavljajo akrostih.
Začetne črke vseh verzov zadnje kitice sestavljajo zrcalni odsev akrostiha.
Akrostih je hkrati tudi naslov akrosonata.
Oblika ne sme omejevati vsebine.

 

PRIMER

 

ŽIVLJENJE

 

Življenje, dar prečudoviti!
Narava, mati, izžareva
semena moč, ko mora vzkliti.
Njen oče, bitje prečastito,
jo prvi znal je oploditi,
ustvaril snov je plemenito.
Srce mu hvalnico prepeva,
ko se življenje čudovito
iz žive matere rojeva.

 

Iz žive matere rojeva
se plod, ki noče se roditi,
brez lastne volje dozoreva.
Njegova pot se je začela,
na njej življenje mu mineva,
na njej bo iskra dogorela.
Vse živo mora se vrniti
tja, kjer ga je nekoč spočela
vesoljna sila večne biti.

 

Vesoljna sila večne biti!
Nihče do dna je ne razkrije,
nihče ne more ji uiti.
Uboge vrste iz razvoja
oblik živečih, ki vzljubiti
ne znajo drugih vrst obstoja!
Če en plod drugega ubije,
ne razsvetli temè razkroja
ljubezen, ki jo sonce sije.

 

Ljubezen, ki jo sonce sije,
do dna ne more presvetliti
noči, ko beli dan ovije,
ko zadnji žarek za obzorje
se brez glasu, nemočen, skrije
in luna brazdo zla zaorje.
Kar še zasliši breg kamniti,
ko ga zalije črno morje,
je zven neslišnih zvezdnih niti.

 

Je zven neslišnih zvezdnih niti
glasnik iz daljne galaksije,
poslan te kraje odrešiti?
Je glas miru, to, kar oznanja,
mu mora plod zvestó slediti
na ta brezkončna potovanja?
Je res temà, ko se napije
svetlobe dnevne, znameniti,
edini zakon harmonije?

 

Edini zakon harmonije
nad zvezdni čas resnico seva,
kraljico bedne domišljije.
Prevarana od mesečine,
zavest, jetnica čarovnije,
ostane sužnja zgodovine.
Le slutnja milosti odmeva,
kjer glas vesoljne domovine
neskončni prostor razodeva.

 

Neskončni prostor razodeva
zaklad, božanske umetnije,
zaman jih to oko prešteva.
Nevredna bitja jih prezrejo,
nesrečna bitja, vredna gneva,
brez milosti, brez njih umrejo.
A temu, ki ta dar užije,
razgrne iluzorno prejo
jasnina črne utopije.

 

Jasnina črne utopije –
podoba gola tega speva,
te nerazumne ironije:
nemočni plod pripoveduje,
nespameten norost razkrije,
kako neveden obupuje.
Še ko ugasne sij, opeva,
kako ga v tèmi razsvetljuje
edina luč – svetloba dneva.

 

Edina luč – svetloba dneva,
  Jasnina črne utopije,
   Neskončni prostor razodeva.
    Edini zakon harmonije
     Je zven neslišnih zvezdnih niti,
      Ljubezen, ki jo sonce sije.
       Vesoljna sila večne biti
         Iz žive matere rojeva
          Življenje, dar prečudoviti.

 
 < 1 2 3

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
31. 03. 2018 ob 22:21

Pozdravljeni, trenutni obiskovalci delavnice ... pridružim se vam v torek ;)

Do takrat na žalost ne bom mogla prebrati niti vrstice ...

 Lepe praznike, če praznujete!

Zastavica

koni

Poslano:
02. 04. 2018 ob 18:15
Spremenjeno:
05. 04. 2018 ob 18:52

Prehitevanje sebe pri iskanju izboljšav ni najboljše, je pa dokaz, da pesem vleče, me preganja, vabi k potrpežljivemu iskanju boljših rešitev in tako sem spet tu, z izboljšavami (vsaj upam tako) prvotnega besedila pesmi

LABODNICA

Lahko je tebi, pesem mila,

glasnica moje poezije, 

ki vame si se naselila

kot nekaj, kar me zapeljuje,

ki nad menoj kot močna sila

nenehno bdi, mi poveljuje

in pred nikomer nič ne skrije,

ker noče, da kdo zamegljuje 

ahatne barve fantazije.


Ahatne barve fantazije  

skrivaj bi rada v verze zlila, 

saj misel sama ne razkrije 

lepot sveta, resnične slike,

zaznav  spoznavne teorije,

pomena čustev in oblike.

Vse, kar bi rada pridobila

medtem, ko si iskala stike,

bahavo s čuti si ovila.


Bahavo s čuti si ovila 

te lepe barve vznemirljive  

v imenu luksuznega stila. 

Pastelnih nisi mogla skriti, 

saj z nežnostjo si jih oblila.

Zdaj verzi tvoji so opiti, 

besede v njih so ustrežljive.

Kot zlate misli trdnih niti

od nekdaj so neuničljive.


Od nekdaj so neuničljive,

vzdržljivost jim je dobra vila, 

nikoli niso vse ganljive.

Ko znajdejo se sredi speva,                                          

slavijo skladnosti iskrive.

Tih ton jim čutenja veleva.

Še  glas srca bi umirila

z besedo složno, ki odmeva,

dokončni del so besedila.


Dokončni del so besedila.

S pripevom vodijo v zalive,

v zavetja, kjer so se kalila.

S pogledom treznim na življenje

nikoli ne bi pozabila,

da tudi pesem je trpljenje

in da besede prepirljive

so kot robato govorjenje.

Navkljub težavam so spravljive.


Navkljub težavam so spravljive,

ker v  njih se upanje razvije

in vedno so nepremagljive.

Ko v nepopisane vrstice

hitijo misli darežljive,

navdih zazna ljubeče klice

naj svoja čustva v verze zlije,

saj s stihi prve polovice

iskala draž je harmonije.


Iskala draž je harmonije

ubrane pesmi neminljive,

ki nam ostane, z nami pije

razkošje čudežne dvojine.

Brez negativne ironije

doda oblike in vsebine.

Ko pa se v rime zapeljive

napaka vrine, sij izgine,

celota zdrsne med minljive.


Celota zdrsne med minljive.

Z naglasom trdim jih ovije,

besedne zveze pomanjkljive.

Besede sem in tja premika

in ko so končno sprejemljive,

se rima vedno bolj zatika.

Pomen celote ne zasije,

nasmeh neba  se ji izmika,

aprilska pesem v molk zavije.


Aprilska pesem v molk zavije.

      Celota zdrsne med minljive,

          Iskala draž je harmonije.

            Navkljub  težavam so spravljive,

                 Dokončni del so besedila,

                     Od nekdaj so neuničljive

                          Bahavo s čuti si ovila

                              Ahatne barve fantazije.

                                 Lahko je tebi, pesem mila.


Več oči več vidi in konstruktivna kritika je sodelujočemu v delavnici (vsaj meni) resnično dobrodošla. Za lažje spremljanje dodajam

Ključna obrazila za 11 različnih rim od a do k po predvideni shemi :

a      ila

b      ije

c      uje

d      ike

e      iti

f       ive

g      eva

h      enje

i       ice

j       ine

k      ika



S pozdravi!

koni

                                                                     

Zastavica

triglav

Poslano:
03. 04. 2018 ob 21:54
Spremenjeno:
03. 04. 2018 ob 22:01

Pozdravljena koni,

Pošpegala sem v delavnico, če je kaj novega. Na hitro sem preletela Labodnico in tvoji verzi so mi všeč, kot vedno.

Ker si pozvala h konstruktivnim komentarjem, sem trenutno opazila, da začetne črke akrostiha niso zrcalen odsev akrosonata in, da bi moral biti prvi verz akrosonata, hkrati tudi zadnji verz akrostiha.

Ne vem, mogoče sem kaj spregledala, se jutri malo bolj poglobim v vse skupaj.


Lepo noč ti želim ☆


Marija

Zastavica

koni

Poslano:
03. 04. 2018 ob 22:55
Spremenjeno:
03. 04. 2018 ob 23:23

Vesela sem te, Marija

in tvojega pozornega branja moje Labodnice. Rešuješ prvi del velikega spodrsljaja, na katerega si me opozorila.

 Popravljam.Hvala in vesela bom nadaljnjega poglabljanja.

Lahko noč ti želim,

Breda

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
04. 04. 2018 ob 13:09
Spremenjeno:
04. 04. 2018 ob 13:18

Koni, poglobila sem v tvoj drugi akrosonat, par malenkosti vidim in eno težjo stva - ta slednja je, da moto (akrostih) ne stoji samostojno, da se v njm izgubimo in ne tvori čisto logičnih stavčnih zvez. Pravzaprav je to v akrosonatu najtežje doseči, zato pa pravi maatjazh, da je najbolje najprej  napisati to zadnj, zrcalni akrostih!. Če si opazila, ima tudi moj  prvi in edini akrosont podobno težavico in z njim nisem zadovoljna ... 

:)

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
04. 04. 2018 ob 13:17

Maatjzh, tvoj drugi akrosonat me je še bolj prepričal od Ljubljane. Imam vprašaje -je ta modifikacija osnove forme tvoja ideja? Je kakšna razlaga za to, kako v verze "padejo" verzi refrenov?

Asonance namesto rim pa - meni se zdi  to sprostitev in razširjanje meja,  ki ob rimanju  včasih stopijo na pot misli!!!


LP, Lidija


Zastavica

koni

Poslano:
04. 04. 2018 ob 13:26
Spremenjeno:
05. 04. 2018 ob 19:05

Lidija, zgleda, da sva se časovno ujeli in istočasno prebirali tole mojo pomanjkljivost. Tudi sama sem opazila največjo težavo v akrostihu. Vse kaže, da mi je v obsežnosti vsebine in zahtevne forme tokrat nekako zmanjkalo koncentracije. Ko pristopiš k popravljanju je le še slabše, zato bom Labodnico za nekaj časa odstavila in času dala čas.

Zahvaljujem se ti za iskren komentar in

te prisrčno pozdravljam

koni

Zastavica

maatjazh

Poslano:
04. 04. 2018 ob 14:24
Spremenjeno:
04. 04. 2018 ob 15:15

Koni, kot vidiš, akrosonat ni na veke vekov ustoličena in zapovedana oblika. Tako kot soneti, glose, prizmati ... V imenu pesniške svobode jih lako vsak avtor prilagodi svojemu okusu. Zato ti svetujem, da Labodnico pustiš v miru počivati takšno, kakršna je, ker je lepa in bogata pesem, ki pač nima zrcalnega, temveč dvojni akrostih (najprej med kiticami, nato pa še v magistralu).

Lidija, modulacijo z asonancami in izvirno obliko akrosonata sem si izmislil sam. Tudi meni je Modri cvet lepši kot Ljubljana, najverjetneje zato, ker sem pri Ljubljani vmes komentiral, kar mi je vzelo vsaj pol zbranosti, ki jo pesem potrebuje samo zase.

Kar se pa tiče dolgih litanij, ki jih nihče ne bere, se spomni npr. na Homerjeva  dela, ki so vse prej kot kratka.

Lp M. 

P.S. Aja, zakaj sta refrena postavljena, kamor sta ... Z izborom teh mest sem hotel doseči samo to, da razdalja med ponavljanji ne bi bila premajhna. Dva sta pa zato, ker pride vsak iz ene smeri, kot tudi pesem nastaja v dveh smereh: od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol.

Zastavica

koni

Poslano:
04. 04. 2018 ob 15:07
Spremenjeno:
06. 04. 2018 ob 15:37

Matjaž, še enkrat hvala, tokrat za lepo popotnico Labodnici, mojemu drugemu akrosonatu.

Prav imaš, moja je in všeč mi je, ker sem vanjo vložila precej truda, vsebinskih poudarkov mojega odnosa do pesmi in pesnjenja in, ker sem skozi celotno zgodbo skušala upoštevati pravila zahtevne pesniške oblike. Prav zato pri prvotnem sklepu, da bi jo pustila v miru počivati takšno kot je, ne morem ostati. Z napakami je res ne smem pustiti v delavnici, kamor sem se vključila z namenom, da se naučim kaj novega in da se spoprimem s strogimi oblikovnimi pravili akrosonata. Odstavila sem jo lahko samo za kratek čas in s popravki jo vračam v delavnico.

Z lepimi pozdravi,

Breda

Zastavica

koni

Poslano:
06. 04. 2018 ob 16:00
Spremenjeno:
10. 04. 2018 ob 13:38

Še vedno sem enakega prepričanja. Pesem me vleče, me preganja in vabi k potrpežljivemu iskanju boljših rešitev in tako je spet tu z željo, da se vanjo poglobi še kdo in me razveseli s konstruktivno kritiko.

LABODNICA

Lahko je tebi, pesem mila,

glasnica moje poezije, 

ki vame si se naselila

kot nekaj, kar me zapeljuje,

ki nad menoj kot močna sila

nenehno bdi, mi poveljuje

in pred nikomer nič ne skrije,

ker noče, da kdo zamegljuje 

ahatne barve fantazije.


Ahatne barve fantazije  

skrivaj bi rada v verze zlila, 

saj misel sama ne razkrije 

lepot sveta, resnične slike,

zaznav spoznavne teorije,

pomena čustev in oblike.

Vse, kar bi rada pridobila

medtem, ko si iskala stike,

bahavo s čuti si ovila.


Bahavo s čuti si ovila 

te lepe barve vznemirljive  

v imenu luksuznega stila. 

Pastelnih nisi mogla skriti, 

saj z nežnostjo si jih oblila.

Zdaj verzi tvoji so opiti, 

besede v njih so ustrežljive.

Kot zlate misli trdnih niti

od nekdaj so neuničljive.


Od nekdaj so neuničljive,

vzdržljivost jim je dobra vila, 

nikoli niso zamerljive.

Ko znajdejo se sredi speva,                                         

slavijo skladnosti iskrive,

tih ton jim čutenja veleva

in ta so vedno čast slavila.

Z besedo složno, ki odmeva,

drobijo dele besedila.


Drobijo dele besedila.

S pripevom tavajo v zalive,

v zavetja, kjer so se kalila.

S pogledom treznim na življenje

nikoli ne bi pozabila,

da tudi pesem je trpljenje

in da besede prepirljive

so kot robato govorjenje,

napake vidne in ranljive.


Napake vidne in ranljive

se s časom prav lahko odkrije,

saj tudi te so premagljive.

Ko v nepopisane vrstice

hitijo misli darežljive,

navdih zazna ljubeče klice.

Vsa svoja čustva v pesem zlije,

ker v stihih prve polovice

izdale so jo sanjarije.


Izdale so jo sanjarije

ubrane pesmi neminljive,

ki nam ostane, z nami pije

razkošje čudežne dvojine.

Brez negativne ironije

doda oblike in vsebine.

Ko pa se v rime zapeljive

napaka vrine, sij izgine,

celota zdrsne med minljive.


Celota zdrsne med minljive.

Po delčkih išče in razkrije

besedne zveze pomanjkljive.

Besede sem in tja premika

in ko so končno sprejemljive,

se rima vedno bolj zatika.

Pomen celote ne zasije,

nasmeh neba  se ji izmika,

aprilsko pesem v molk zavije.


Aprilsko pesem v molk zavije.

   Celota zdrsne med minljive,

    Izdale so jo sanjarije.

     Napake drobne in ranljive

      Drobijo dele besedila,

       Od nekdaj so neuničljive.

        Bahavo s čuti si ovila

          Ahatne barve fantazije.

             Lahko je tebi, pesem mila.


S pozdravi,

koni

 



Zastavica

maatjazh

Poslano:
07. 04. 2018 ob 12:27

Koni, prebral sem tvojo pesem, ki je še izboljšana in imam samo dve pripombi:

v prvem verzu sedme kitice si se zatipkala, kar sploh ni bistveno. Nekoliko (mogoče samo zaradi ritma oziroma poudarka na besedici le) me zmoti prvi verz pete kitice. Drugače pa - sijajno.

Lp M.

Zastavica

koni

Poslano:
08. 04. 2018 ob 09:56

Matjaž, tvoj odziv kaže, da si se tudi tokrat poglobil v pesem in jo kljub dolžini prebral do konca. Hvala za obe pripombi. Zatipkano napakico ni bilo težko odpraviti, v prvem verzu pete kitice pa sem besedico "le" umaknila in se zdaj glasi "drobijo dele besedila".

Hvala za sodelovanje in lepo nedeljo ti želim,

koni

Zastavica

maatjazh

Poslano:
10. 04. 2018 ob 10:26

Koni, odlično si izpolnila zahteve, ki jih postavljajo stroga pravila oblike akrosonata, hkrati pa stkala občuteno in poglobljeno vsebino. Pesem je enkratna in pove veliko o samem bistvu poezije.

Pika na i je bilo še tvoje upoštevanje Lidijine pripombe (ko si pesem že objavila) glede drobnarij.Tudi sam sem ti bil že skoraj omenil to težavico, a sem si potem premislil, ker je bila res drobna.

Sinoči me je malo zaskrbel Majdin komentar, ki je Labodnico razumela dobesedno, čeprav zelo benevolentno, a si me danes pomirila s pojasnilom, da se pojem nanaša samo na najtežje pesniške naloge; na tem mestu ti priznam, da tudi sam po zaključku ustvarjanja vsakega akrosonata pomislim, da je zadnji, a se je vsaj doslej izkazalo, da temu ni bilo tako.

Skoraj prepričan sem namreč, da - tudi če si zmislim še težjo obliko - boš zagrizla v njene zakonitosti in jih premagala.

Dobra si. Ni kaj, bi rekel Sašo.

Lep pozdrav, M.

Zastavica

koni

Poslano:
10. 04. 2018 ob 13:36

Matjaž, še enkrat hvala za pohvalno spremno besedo k Labodnici. Da bo popolna tudi v delavnici sem izboljšave, ki mi jih je svetovala urednica Lidija, vnesla v pesem tudi tu.

Spletnemu pesniškemu portalu pesem.si sem se namreč pridružila že leta 2011 in prav urednicam gre zasluga za moje vztrajno odpiranje v pesmi, Lidiji pa še posebej za izlivanje misli v pesmi, kjer izstopi občutek za rimano besedo, za ritem in stopico, za spoštovanje pravil, pravilno rabo besed ... Ne bom pozabila, kako nerodno sem se lovila v prvih sonetih in kvartinah in nepozabna je Lidijina vloga pozitivne, potrpežljive, spodbujajoče in k nenehnemu nadgrajevanju pesniških kvalitet usmerjene mentorice.

Verjetno je vse to botrovalo moji želji po nenehnem iskanju novih znanj, veščin in odnosa do poezije nasploh in prav zato Labodnice ne morem in ne smem razumeti dobesedno.

Z željo, da nadaljuješ svojo ustvarjalno pot in z njo navdušuješ še naprej,

te lepo pozdravljam

Breda Konjar - koni

Zastavica

maatjazh

Poslano:
23. 06. 2018 ob 20:14

Nov akrosonat, dokler je v delavnici, se ga da ša popravit, če bo treba.

SONČEN DAN

Sonce, naš vesoljni gospodar,
v jedru magijo zlata topi,
vsako jutro spet razblini čar
in v pohlep odeto črno noč,
toda zla ne razsvetli nikdar.
Vedno bo, kot je bilo nekoč:
snov pod njim žari in ledeni,
ko lovi planete v svoj obroč,
orbite pa spleta in krivi.

Orbite pa spleta in krivi
sončni mojster, kozmični urar,
meri čas, določa smer poti,
izdihuje živi prah semen
in ustvarja snov iz nesnovi.
Spodaj, v soju Mesečevih men,
na planetu cvetja in prevar,
mali človek v blatu do kolen
noro kuje vedno nov denar.

Noro kuje vedno nov denar,
neprestano se bori za čast,
za premoč, preseganje utvar,
a zaman prisvaja si planet,
ki samo njegov ne bo nikdar.
Za vekove, za milijarde let
je privid lastnine le balast.
A kljub temu, kot da je zaklet,
človek misli, da ima oblast.

Človek misli, da ima oblast,
v sponah ur uživa in trpi,
kot da bi se ujel v usodno past,
vztrajno se izgublja v mrtvi kot,
kjer z vekovi lega plast na plast,
on pa plete svojo mrežo zmot,
vse podira, kar si kdaj zgradi.
Dve svetlobi kažeta mu pot,
ena drugo z žarki presvetli.

Ena drugo z žarki presvetli,
skuša jo izriniti v propast
in ji je vseeno za ljudi.
Druga pa razgrinja temni soj,
skozenj zlate žarke razprši,
v mir natrosi srečo in spokoj,
podari užitek, plodno slast.
In ko njuno dete vstopi v  boj,
ni ne zvezda niti ni pošast.

Ni ne zvezda niti ni pošast,
pač pa novo seme za ljudi,
neke nove vrste božja mast,
ki se skozi rod razsemeni.
Zadnjo vojsko žene zemljo krast,
da bi skozi vek odtekla kri.
Toda hip se v večnost spremeni.
Iz neštetih angelskih oči
dvojno bitje v enem se rodi.

Dvojno bitje v enem se rodi,
komaj da razloči se kontrast,
kot da sta pognali dve kali.
Prva kal, ki v vlažno prst prodre,
lačna, žejna v sončni dan vzbrsti,
druga pa se nikdar ne odpre,
z njo ugaša v srcih zadnja strast.
Ko se pred očmi razblini vse,
aura se razsije v novo rast.

Aura se razsije v novo rast
in oko ne prepozna sveta:
ni razredov, slojev, ni več kast,
ni več bojev in prerivanja,
saj telesa niso iz krvi.
Mater Zemljo gledajo z neba,
iz svetlobe angelskih oči.
Ko posveti Sonce iz srca -
nekaj čudežnega se zgodi.

Nekaj čudežnega se zgodi.
 Aura se razsije v novo rast,
  Dvojno bitje v enem se rodi.
   Ni ne zvezda niti ni pošast,
    Ena drugo z žarki presvetli.
     Človek misli, da ima oblast,
      Noro kuje vedno nov denar,
       Orbite pa spleta in krivi -
        Sonce, naš vesoljni gospodar.

Zastavica

JUR

JUR

Poslano:
24. 06. 2018 ob 13:40
Spremenjeno:
24. 06. 2018 ob 13:44


Zastavica

koni

Poslano:
25. 06. 2018 ob 11:27

Matjaž, še vedno sem "vztrajna študentka pesniških veščin" in ob tem tvojem novem akrosonatu spoznavam, da se še kar nekaj časa ne bom mogla "s svojim izdelkom prijaviti k izpitu".

Izjemna pesem. Iskreno čestitam.

koni

Zastavica

maatjazh

Poslano:
26. 06. 2018 ob 00:14

Hvala. Lp M.

Zastavica

triglav

Poslano:
26. 06. 2018 ob 09:17

Matjaž,

vzela sem si čas in se posvetila tvoji prekrasni pesnitvi šele danes. 

V miru sem jo prebrala (večkrat) in moram reči, da me je vsebina (ki je meni zelo pomembna), čisto prevzela.

Prava poslastica, vsebinsko in tehnično in skozi okno me pozdravlja:


"sončni mojster, kozmični urar,"


lep Sončen dan


Marija


Zastavica

maatjazh

Poslano:
27. 06. 2018 ob 09:00

Lep sončen dan tudi tebi, Marija. Lp M.

Zastavica

 < 1 2 3

Komentiranje je zaprto!