Siti prazniki

na prazni mizi gori

samotno sveča.

____________________

Košček potice drobim v ustih

ne hlastam ob zavedanju trenutka

ko nekje na drugi strani sveta

umirajo drobne duše, nič krive,

samo nehote rojene z beraško

palico in za pomilovanje vsega

sveta da obstajajo, da so.

Boleči trebuhi tanjšajo

že osirotele mišice

v umiranju, bolečem zavedanju

da imajo križ težak in da bol

neizprosto do zadnje sekunde

ne pojenja. Ko druga polovica sveta

zaletavo tava med policami

z razmišljanjem, da nekaj je še treba,

še, še in še, abnormalno kot da umirajo

in se bodo rešili z enim artiklom več.

Namesto s srcem se že dolgo obdarujemo

z vsem kar se zmore plačevati in lažje je,

ni potrebno velikih besed, samo simbolika

ki nima prav ničesar z resnično bolečino

prave lakote in odmiranja. Ali pa.

Ali. Ko ni več spomina na karkoli,

niti na včeraj niti danes potem tudi

nehamo. Zapravljati z nadomestki.

Zadnja bolečina stisne malčku

napeti trebuh, ko se muhe zbirajo

okoli telesa in oko odpre kot da bi

videlo smrt.

Zbogom mali, zbogom.

Prazniki bodo kmalu mimo.

IŽ-lev