Vse lahko preberem,

le njenih zapečatenih sanjavih oči ne,

črke na listu nebesnega pergamenta,

kaj misli veter, ko ziblje sence časa,

valove morja v njenih nedrih

ko pljuskajo skozi lunino meglo,

sled njene dlani v zmečkanem senu,

hrepenenja njenih sanj na jutranji rosi,

pismenke katere ji pršijo,

po licu bolečine in zanosa,

povesti njenega pogleda skozi svit želja

ter njene spomine v krošnji sveta,

ne morem pa zapisa njenega srca,

ko potlači dlani v zrklo duše in zapre oči,

takrat je dovolj, da se nasmehne.

Felix