TVOJA PESEM
Prišla si kot svila,
prostor v poltemi zaječi,
dihaš skozi okno,
plešeš s snežinkami.
Prah izsušenih morij
pljuskne v tišino zidov,
skrivnost tisočerih obrisov
postrgaš z ruševin gradov.
Ožameš olupke preteklosti
in odvržeš umazane zavese,
besede se lepijo na strop,
da jih metež ne odnese.
Presledki lebdijo v kotu
in glave slonijo v rokah,
dotik bolečine zaskeli,
zavedanje konca prikliče preplah.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: igorj
- 26. 02. 2017 ob 22:48
- Prebrano 513 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 71.93
- Število ocen: 6
