Mrzla hosta v rani uri

sedemdeset src

med bobneče smreke je ujela.

Štiri tisoč temnih zenic

je zatreslo prst,

ki pod tujci je zaledenela.

Bataljon pod streli trga

srajce s svojih pleč.

Slajša jim je mrzla smrt od ječe.

Poje zborno s silnim glasom

sedemdeset src

preko boja svoj napev moreče.

Pade eden, pade drugi

z metkom shranjenim.

Sneg rdeč je topla kri stopila.

Štiri tisoč v jarmu zenic,

šestdeset je src.

Luč jim je usodo zaslepila.

Smreke neme, ki so stale

iznad glasnih grl

so nad navjem hrabrih zadrhtele.

Gledale so mrzla lica

ter negibno so

z njimi dvajsetimi ledenele.

Štirideset jih ostaja,

trideset leži.

Še se poje, v gorah že odmeva,

da je štiri tisoč zenic,

a med smrekami

jim zlomiti pesmi ne uspeva.

Prestreljena smreka pade.

Dvajset polnih src

pa v okopih še prepeva glasno.

Kmalu bodo obležali.

Utihnili nikdar!

Stali in zapeli so brezčasno.

Rdeča trava, rdeča debla

Ter rdeči mah

Zgolj še smreke so edine bele.

Sliši z gorstev do Jadrana

pesmi se odmev,

ki brigade so jo v hosti pele.

Pohorje je preživelo

eno zgolj srce.

Ni ubiti samo se uspelo.

Peter Rangus