Nekje med sivinami
v neskončnem spektru, med črno in belo
nekje tam, kjer je nekdo omejil doživetja na petdeset odtenkov

Nekje med klopmi
v ponavljajočih se besedah neskončnega pisma
nekje tam so polena, ki urejeno padajo na neurejeno pot

Nekje med arkadami
v sivinah vsakdanje garderobe
nekdo tam je ukazal škrlatnim klobukom, da ustvarijo plesne ritme

Nekje na hribu
v zavetju bazilične sence
nekdo tam je zaplesal v darovanih ritmih, v črednem nagonu

Nekje v starih dvorcih
ugasnil sijaj je bleščic
besede mogočne, v silobranu krvoločne, darovani šopki rož iz vitražev

Nekje v tišini
v gneči je taval klobuk
je zbiral za ceh, bilo je premalo, malo kot nič

Nekje izpod sonca
smo iskani, v pomoč pozvani
a vselej ko dobro odide v neznano, v slabem smo složni, po sili podložni.

Panonsky