Od kad ne spavam u tvome snu
Iz perja moga jastuka
Ne peva o tebi više kanarinka zlatogrla
A tu je
Tu
Kljuna pobodenog u prazne reči
Razbija ih i pljuje
U čekanju da me prođe povređena sujeta
Strpljivo čeka svoj čas
Uporna
Kao preostalo zrno savesti izmaklo osvetoljubivosti
Ta ptica moje poštene poezije
Bdi
I briše iznuđene pesme (o nekom drugom)
Zanemela
Čuva me zavetom ćutanja
Od bumeranga pisanja
U srljanju za nazovi stihom
I nazovi ljubavlju u njemu
Kad bih da se oskrnavim sa bilo kim
Ženski pogano
U dva tri teška stiha o strasti
U noći
Kad zaspala misao o ljubavi
Nema vlast nad budnim i bludnim telom
Zna
Zna me poezija moja bolje nego ja nju
I čuva me od mene sitne
Za sebe veliku
U pesmi o tebi i ljubavi
I posle ljubavi
I posle mene
Pesem je varovalka, zaupnica, rešiteljica ... mistificiranje pesmi, ki se zgodi iz (prevelike) bolečine, da bi se tista ki piše samoozdravila. Zanimive prispodobe (zlatogrla kanarka, zrno zavesti, ki se je izmaknilo maščevalnosti, bumerang) dajejo pesmi še večjo moč, čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nenamiljanovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!