Pozdravljena.

Spet en zanimiv preplet skozi dialog.

Razmišljala sem o nekaterih malenkostih (ne vem zakaj mi ene vrstice bolj razpotegne kot druge). No berljivo je. :)

<!--[if gte mso 9]><xml> Normal 0 21 false false false MicrosoftInternetExplorer4 </xml><![endif]-->

<!--[if gte mso 9]><xml> </xml><![endif]--><!--[if gte mso 10]> <style> /* Style Definitions */ table.MsoNormalTable {mso-style-name:"Table Normal"; mso-tstyle-rowband-size:0; mso-tstyle-colband-size:0; mso-style-noshow:yes; mso-style-parent:""; mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt; mso-para-margin:0cm; mso-para-margin-bottom:.0001pt; mso-pagination:widow-orphan; font-size:10.0pt; font-family:"Times New Roman"; mso-ansi-language:#0400; mso-fareast-language:#0400; mso-bidi-language:#0400;} </style> <!--[endif]-->

I.

Čas se je ustavil.
V kotu sobe slabotno brli sveča.
Ena sama. Dovolj za igro senc.
Olje diši po pomarančah.

I.

Kot vosek me topiš med nežno

razgretimi dlanmi. Gneteš me v

cvetočo vejico jasmina, ki drgeta

v vročih sunkih vetra.

In ti si vedno mehkejša
pod mojimi dlanmi.

(pod mojimi dlanmi bi tudi izpustila, ker to imata že v prejšnji kitici in ne vidim potrebe, da bi se dvakrat ponovilo. V dialogu mi je močnejše, če bi moški subjekt izgovoril samo : In ti si vedno mehkejša, ker se tukaj nanjo osredotoča, ne toliko nase in da bi potem pripoved stekla naprej, z ženskim LS)

Sklati me z grma, potrgaj

mi bele, nedolžne cvetove,

kot to znaš le ti.

(kot to znaš let ti bi izpustila, ker dramaturgija ne potrebuje tega, pa tudi kot stavek, ki je bil slišen že večkrat, torej ali bi opustila ali pa poskusila najti kaj drugega)

Prostor se skrči.
V točko. V zlitje.

II.

Izpijava se. Hlastno.
Kakor eliksir olimpijskih bogov.
Zagrizeva se.
Kakor mano večnega življenja v
puščavi slehernega dne.

II.

Zlitje vseh barv, zmes vseh okusov.

Združitev vseh melodij v eno samo

gosto tišino. Besede se utapljajo

v njej.

III.

Sinhrono bitje src.
Vsak sunek. V naključnem ritmu.
Globok.
Uzrtje onkraj roba znanega vesolja.
Zgoščena energija supernove.

Trenutek božanskosti. Obrisi

končnosti. Vrnitev k bistvu vsega.

In tako spet. In še enkrat.

IV.

Drsenje.
Kot napol nevrotične poteze čopiča
v rokah zblaznelega boga.
Fantastični odtenki na napetem platnu
preznojene kože.
Zasenčeni z minevanjem v očeh.

Nova presečišča, ki jih tam prej ni bilo.

Nove kotanje. Novi tolmuni.

Brez dna.

Brez obal.

Brez konca.

V.

Prepuščenost trenutku.
Ki ga ni bilo. Ki ga ni. In ga ne bo.
Ki nikoli ni zares obstajal.
Pa vendar je v njem izvor vsega.

Eksplozija novega vesolja.

Breztežnost.

In mir.

Mir onstranstva in brezčasja.

VI.

Potem samo še dihanje.
Nič drugega.
Ne misli. Ne želje.
Še sveča ne brli več.
Njen plamen je zmrznil od nemoči.

III.

Vrnitev v trdno stanje.

V vonj po pomarančah.

(mogoče zanimivo : V vonj pomaranč, ker imaš nadaljevanje izpeljano na podoben način. Se vrača na začetek, čeprav konec ni identično isti kot začetek)

V strjeno lužico voska, ki mu je

dogorel stenj.

V preznojene cvetove jasmina.

Pa razmišljam tudi o oštevilčenju posameznih delov. Ali je to res najbolj optimalno? Za ločenje delčkov že, a hkrati se sprašujem, ali ne potem ta odnos teh dveh LS deluje zelo strukturirano? Ali bi bilo boljše, da je ta akt bolj povezan, da bi še bolj prosto stekel?

Le razmišljanja.

Vse dobro,

T.

Tea, živjo :)

Sva predebatirala in se strinjava s tvojimi predlogi, so zelo tehtni. Edino pri dlaneh sem popravila tako, da sem v svoji pesmi spremenila dlani v prste in mislim, da tako ni več sporno.

Hvala za mnenje in vse lepo

Nina in Kristian