Ves tih večer poškrlati nebo,
ko dan ovija se v dremotni mrak
in vedre prsi zaskrbi le to,
kako použile bi še zadnji zrak.
Pošle so sence dnevnega baroka
pod enolik značaj temé, spustil
se sončni prestol s svojega oboka,
ko zadnji žar je mlado noč lovil;
srebro neba zdaj pôrok je svetlobe,
svečava v njem edina tolažnica...
a to oko ne gleda le mrakobe
in slutnji ne ugasne jutranjica:
ko noč svoj tihi sloves izživi
bom spet kot ôtrok, ki ga dan zbudi.

Mrož