Nesrečna ptičica strmi v drevesno korenino:
res to drevo ima postavo izklesano, fino,
a vozli vej njegovih nič je niso pocrkljali
in listki sveži nič prijetnega ji zašumljali.

Je korenina nekaj goste smole izcedila,
Pa naj bi ptička že zato kot sladkor se stopila?
Od blaženosti naj bi jo odneslo kar v nebesa?
O, pot do tja začne se v umu, ne v strasteh telesa.

A kaj, ko moški um je z ženskim nekompatibilen,
Vse prepogosto trd ko kamen, trmasto nasilen,
Zaverovan v dolžino in podobne nebuloze;
A ptička, kam frčiš, zakaj trepečeš zdaj od groze?

Veš, korenina, rajši grem. Zaman so vse masaže,
Če v glavi je zavest, da za svoj cilj tvoj jezik laže.
Tako zelo na tvoji rosi rada bi grlela,
A kaj, ko zate v morju le še ena sem sardela.

Aleksandra Kocmut - Kerstin