Ko jesenski dež ne pusti spati

Po živem steklu počasi polzijo
žgoče solze pozabe spominov.
Predrzno zarežejo brazde v srž surovine,
ki so nekoč bile sanj pajčevine.

Je mogoče, da stokajo zunaj vetrovi
in jesenski dež jih ne more izprati?
Stoletni gozdovi zaman tam šumijo,
deroče reke se v brezna zgubijo.

Le spusti safir se po soju svetilke,
zdaj je čas, da priznaš si poraz!
Spremeni se v mehko rosalko,
grenka solza ne bo več bolečina.

M

Komentiranje je zaprto!

M
Napisal/a: M

Pesmi

  • 13. 09. 2008 ob 01:50
  • Prebrano 1260 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 155
  • Število ocen: 5

Zastavica