Za mizo pogrnjeno tam v nebesih
po zemeljskem koncu skupaj sedijo
v miru vsi, pesniki in še ostali
s filozofijo: Oni, ki to so že takrat bili,
ko tekla so kratka jim zemeljska leta
in Tisti, ki se od Onih prvih
tukaj v raju še vedni učijo.

Prešeren in Jože k. pijeta vino.
Jože sprašuje, France pa molči.
Kerstin s Petrarco plete nov venec,
Trnovšek ne ve, kaj je Slovenec,
zato ga človečnosti Človek uči.
Gradnik predava za deklice mlade
vse o ljubezni, dvojnih vodnjakih,
Poet poje v družbi sebi enakih,
Tagore in Svit mirita duhove.
Stormer uglaša zlate zvonove,
Zalka sprejema, posluša, strmi.

Pa Gregor in Brezinbor, Brezno.
Sabinca, Anja, Ajda, Ana, pa Nuška
rožice nežne, umirjene vse...
Pa Pištin in Kia in kdo bi našteval
in našel in ločil sploh te pesnike ?
(Na pesem.si čisto vsi našli so se).
Poslušajo tiste, ki so že davno dojeli,
kaj to pomeni - Nemirno srce
in Luč in Podoba in Misel in žalost
strast, hrepenenje, bojazen.
Sprejemajo in se nič več ne boje.

Poglejte, tam v senci, daleč od mize
v Kočiji razmajani ždi Kočijaž.
Ta duša tudi še ne obupa,
ve, zanjo se danes premaknil je čas.
Z vsem spoštovanjem sestopi dol z voza,
ji roko galantno ponudi nekdo,
ki že na zemlji enkrat je rekel:
"Ah, daj, kakšen pesnik...
Mlakarjev Iztok jaz sem samo!"

Lidija Brezavšček - kočijaž