Skloniš se k meni, upihneš soj sveče...
v spominčicah sreče še noč zadrhti.
Zadihaš hitreje, kretnja še steče
v toplo medenost strdi.
Čas najin včasih še k reki zavije,
med ločjem še štrk za štorkljo kriči.
V očeh ti molčeče še snubljenje sije,
Ljubezen se ne govori.
Zvezde in veter še skupaj deliva
in črno-belo vsakdanjost dni.
Večnost ne more biti minljiva:
moje srce še ob tvojem zardi.
ob potoku - Majda Kočar