Ko luna svetleča posije na prag,
po gradu sprehaja se mladi graščak.
Pogumen, močan in čiste vesti,
nikomur se z njim bojevat ne mudi.

V svojem življenju se s Turki boril,
kopje je vrgel,
enajst jih pobil.
On najmočnejši med plemiči je
in še dolgo nihče ga ne bo prekosil.

Ko stopal prek trupel padlih je mož,
nabiral si slavo, čast in ponos,
na vsakem koraku še zemlje en kos.
Njegov cilj in strast
je bila oblast.

V veliko bitkah se je boril
in v nobeni ni izgubil.
Vsako bitko močnejši postal,
tako si je položaj prikopal.

Edini v deželi,
ki bil bi mu kos,
Herkul Beneški -
neumen in topoglav,
a robavs
najbolje pretepat se znal.

Končno nekoč prišel je njun čas.

Na viteškem turnirju
nasproti si stala,
vsak svojo sulico
v rokah držala.
Zajezdila konje,
pognala v galop.

Eden,
le eden na konju ostal.
Drugi odšel,
na tleh obležal.

Kdo preživel,
vam povedat ne znam.
Zato svojo pesem
kar tukaj končam.

P.S.
Če pa ti vprašanje mir ne da,
ti začetek konec poda.

Dren