Če se mogoče nekega jutra zbudiš in ugotoviš da si mrtev,
ne bom jokala in ne bom presenečena.
Veš, hranil si se s svojimi lažmi in se zredil od sovraštva
in čeprav mi prisegaš,
da lahko zapoješ luni, da mi pade v naročje,
nisem prepričana, da te lahko tvoje prepričljivo nakladanje reši.
Gledala sem in se zažigala skozi vse trenutke,
ko so krogle tvojih ustnic letele po zraku, iskale dom v telesih trupel, s katerimi si se obdajal.

Včasih, ko je že res temno ponoči pišem nove jezike,
ker ni važno koliko obstoječih se naučim,
nikoli ne morem povedati, kako mi je žal.
Res. Ne pogrešam te, ok?
Res te ne.
Ker včasih prespim v knjižnici, ker mislim, da bom našla pesem,
ki bo opisala kaj si.
Potem, ko pa me od sedenja in ležanja na trdih tleh vse boli pa pomislim, saj ni vredno.

Zato poj, dragi, tokrat si poj uspavanko dokler ne zaspiš in
se najdeš iz oči v oči s sabo, kako razpadaš v pepel in zrak.
Zemlja ti bo ukradla zadnji kisik iz pljuč.
Poj, ko bo bolelo in ko boš krvavel.
Potisni besede v zrak in jim pusti, da najdejo pristanišče.

In ko se nekega jutra zbudiš mrtev,
ko se zbudiš in ugotoviš da si sam.
Ko se tistega jutra zbudiš in strmiš v puščavo, ki si jo ustvaril.
Ne bom jokala.
Ne bom presenečena.

Človeška Lučka