Rana ura.
Skozi okno slišim žvrgolenje ptic.
Zgodnje so,
kot vsako jutro.
In tudi poeti ne spijo,
rojstvo besed ne gleda na uro.
Pa sem poet?
Se lahko štejem med vas?
Slišim vas in nato sebe
in nekako sem v dvomih.
Kam spadam?
Sem del vas?
Želel bi biti.
Beroč besede vaše
lastne majhne se mi zdijo.
Bom zmogel kdaj misel berljivo napisati.
Trudim se.
Iščem po kotičkih skromnega skladišča besed.
Učim se.
Še dolgo se bom.

igor žuravlev