Zemlja je ženska
iz nje se vije kadilo neskončnosti
rojevanja
svežine
ko žuborijo potoki v njenih nedrih
se smeje sonce
tam daleč
steguje svoje dolge roke
poboža
in pusti
ko brstijo drevesa na brhki trati
se poželjivo vanj zaganjajo
črni kosi
vse, kar ona da
vsak vršiček svetlozelenega doma
je v rokah nežnosti
in drhtenja
zdaj vem
zemlja je ženska
rojeva in daje
ne zahteva plačila in vračila
vse kar potrebuje je
ljubezen
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Silva Langenfus
- 20. 05. 2011 ob 15:28
- Prebrano 1099 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 394
- Število ocen: 10
