Pošiljaš mi
malo po malo
koščke sebe
in koščke tamkajšnje zemlje.

Zlivaš se po ekranu
kot da bi legala
med čistost svetlih zakonskih postelj
in v ugodju ukrivljala
stopala z lesketajočimi nohti.

Berem tvojo zasnovo
kot bi brala poezijo
vseh kipečih maternic človeštva.

Podarjam ti ljubezen.
Praviš, da te bom z njo prenasitila,
prenapolnila
in te pogoltnila v svoj svet.

Ki ni tvoj.

Pošiljaš mi
objestne solze,
tako,
brezvestno,
da se očistiš
in urediš za neznance,
jaz pa jih srkam vase
in jih čutim
in jih nočem izjokati,
da ne bi izgubila
še zadnjega,
kar je tebe
v meni.

MOMO