Bila je moj žarek, nežni vetrič, zdaj je grom in burja.Bila je toplina, nežnost, zdaj hlad in bolečina.Bila je sonce in iskra mojega pogleda, zdaj je oblak in črnilo mojega očesa.Bila je luč na koncu kanala, pot ki se vleče, a pride do raja,zdaj je tema, koraka ni, o raju se ne govori.

Ni razumela, ni dojela, da je moj korak ujet v težka leta,ni želela spoznati, niti poslušati, kar mi v srcu odmeva. Bila je ljubezen do bljižnjih, a zaradi težkih besed je slika družine zbledela. Vzela si drugo pot, z novimi koraki jo načela, a mene samo v tem svetu, da me presušena zemlja bi lažje objela.

Tudi solz enkrat zmanjka in nasmeh postane zanka. V mrežo si ujet, kamor te zanesejo, tam boš oživel, z mislimi potoval, a pristal tam kjer si začel. V bolečino ujet, v upanje objet, z mislimi tja visoko želel si boš poletet.

Naj te vodi pot iskrenosti, brez laži in prevar, bodi vsaj enkrat to kar nisi,morda boš lažje pot nadaljeval. Bodi človek in ne žival, nosi srce, ponos odvrzi tja daleč stran.Vrzi tja globoko vse spomine, pobledele slike, poraze, otožnosti,naj na tvojem obrazu bo vedno nasmeh žarenja, naj tvoje roke in telo nosijo toplino, brez občutka in govora da je morda minljivo.

Tanja Ivančević