Zaman kričiš
v prazen hlad javorjevih listov,
medtem ko na njihovi sončni strani
pikapolonice štejejo par-nepar
in se veselijo pomladi.

Zaman se skrivaš
pod grmom plahega brina,
ki nikoli ne pozebe,
niti ko je ura sedem zjutraj
in hodiš s kurami spat,
čeprav nisi petelin.

Daj, stopi na svetlo!
Stopi na dež!
Saj tu so vsi
mokri
pod soncem.

Morda pridem
za teboj
še jaz.

Y