Stresla si očaka,
ki ga osvajam desetletja.

Zamajala si
sidrišča templja večnosti
z vrelim
gejzirjem dišečih vonjav,
ki sem jih
podihal skozi nozdrvi ledene skorje
in jih tlačil
v objem pljučnega mešička,
da sem jih
lahko naposled vsak večer
pred spanjem
izdihnil in z njimi opojil zatohlo čumnato.

Kot Izida
si razpočila železni žled,
ki mi je
spodnašal pozebla stopala
in s svojo magnitudo
rodila hudournik raztaljene reke,
ki je v tisti zori
odplaknil vse, skozi desetletja
zapečene stopinje
v vrtinec ledene žlindre.

Utrla si mi
eterično pot na streho oaze,
kjer me v stičišču
najinih svetov maziliš odeta v moje sanje.

jabolko