Mislim,
da bi morala imeti
plutovinasto tablo
v lastni glavi (če bi jo le lahko stlačila vanjo).

Sedaj je nimam
in listki
z nakracanimi informacijami
kar bežijo.

Ko hodim,
se mi zdi,
da jih otresam
in da se za mano vije
vrsta rumenih kvadratkov.

Spuščam jih,
ko srečam znanko
in brskam med njimi.
Na koncu ne najdem besed.
Le vrstni red zamešam.

Ne splača se.
Le koga zanima,
da je mama Bude
ob njegovem rojstvu sanjala
prodiranje belega slona v njeno maternico?
Le koga zanima,
kateri deli tega velikega mesta
me spomnijo na to in to sliko Van Gogha
in da Pot samuraja zajema tudi pravila bontona?

Brskam med listki.
O flori in favni. In mestih. In slikarjih. In prebranih knjigah.
In boleznih in zdravilih in napotkih.

Žal,
ne vem,
ali se je Ančka iz sosednje vasi poročila s črncem.

Vso srečo obema.
Ponovno si mi zamešala vrstni red.

MOMO