sobota zjutraj
bitje ona
razteza svoje korenine
da napolni obzorja
v globine prazne ulice
ki živi
le za trenutek jutra

tam kristali barvo
okoli svojih zenic
čista modra
s priotenkom zelene
za katero se mi zdi
da jo vidim samo jaz

kot deževno
kristalno
ljubezen morja
na meji
s toplo odejo
vonja po kavi

ki tako navsezgodaj
nerodno tke
haljo iz gline

da razmaje
ogljike v temi
da ne kaže senc
na destinacijo
prejšnje noči


pogleduje
v nasprotje
svoje postelje
se mamljivo zavija
v putrasto
toplino odeje

zajema z žlico
in zaspi še malo
v notranjost
svoje žaluzije

v svetlomodro jutro februarja

zavese mojih oči
nežno zabava
njeno krhko okostje
ko se dotika
medeninaste kosti

v počasnem teku
v vetru
medtem
ko se počuti pekoče
kot njena
modrina z vetrom v ustih

medtem
ko jo zajemam
z žlico
kot vzrok za delitev duhov

ivan z