Vedno, kadar pesem besna
z blatom srd naplavlja
in ko zimska žalost vmesna
svoj refren ponavlja,
kadarkoli zle ostrice
so v pogled zadrte,
cvetje mrtvo, blazne ptice,
radosti podrte,
vedno, ko so goste misli
v sluz trohnobno zvite
in ko vrv pripeta v svisli
vabi duše zgnite,
kadar more topotajo
in zmrzal zasega
vse, kar vpeto je v predajo,
v težke dihe zlega ...
Varuje svet Nema Žena,
ki pozna resnico.
V sebi nosi vsa imena
in kosi z levico.
Lidija Brezavšček - kočijaž