ponovno snidenje je neizbežno
Rimska cesta do tja skeleča
da bi rezilo raje prerezalo roko
in telo ostalo brez nje
kot da ne objamem več tvojih zvokov

pritrkuje srce v plastični vreči
ne zavrzi me
vsakdanji prostori naju priklenejo na razklano vejevje
in srce zopet pritrkuje
ne dovoli jim, prosim te
zapletajo se misli
odpirajo se okna
in razpoke se ogledujejo v mojih rebrih
ali mogoče čutiš
kako mi je v predirnih krikih
koliko samote sem že pojedla iz zrkla spanca

ne v minutah
ne v urah
v stoletjih se meri moj dan
ko si daleč na dnu morja
ko stiskam dlani
da zrak na ulici manj boli
ko je okvara vida večja
ko je pikapolonica uokvirjena v ledeno sliko

in deklica priskaklja v kuhinjo
ko listam pribor
poboža me po levem zapestju
vzame me v oklepaj svojega naročja
in mi šepne na uho
pazi, da se ne porežeš, mami

le njeni pšenični lasje poznajo resnico

sheeba