Se bojuješ,
sam si srečo trdo kuješ,
brez Boga.
Res cekine zlate svoje
ljubiš, tudi
redno kri daruješ, nisi
brez srca.
Delaš, praviš, nesebično,
krepko; služiš
da gre komaj, a pravično
preko nule.

Dostikrat greš na kolena,
drugi tebi
trda mečejo polena.
So le mule
ki za redno, dobro plačo,
delajo, da
zgledajo in mar jim ni za
te, redijo
s tvojo skromno se pogačo,
sami komaj
kaj store da tvoji posli
preživijo.

Pesem si prebral zavito;
če zavržeš drugo vsako,
slišiš, kar v njej je skrito,
hudo storil si napako.

Y