Zazdelo se mi je, da slišim sočasnost tihega zvenenja. Odprla sem
oči in se zazrla
v smer, od koder naj bi blagoglasje prihajalo. Vstala sem iz
postelje, se pomaknila proti oknu, odstrla zaveso in se zagledala v
reklamni pano čez cesto, kamor sem nekoč ob večerih rada
pogledovala in spremljala vsebine izmenjajočih se digitalnih
napisov. Tisto noč pa je utripalo le eno sporočilo:
»Obveščamo
vas, da je beseda izbrisana.«
Ob pomisli na ljubko neobveznost takega opozorila sem se v sebi
nasmehnila in se potopila v vodomet pulzirajočih animacij, ki so se
vrstile izza tega unikatnega napisa. Dlje kot sem opazovala
sosledje motivov, bolj se mi je dozdevalo, da se stapljam
s hektolitri tekočih kristalov, z nekakšno vibracijo v uplinjenem
sozvenu.
In otožna noč se je prebujala in polnila z neizgovorljivo
prosojnostjo.
Kmalu zatem sem usmerila pogled na elipsasti časomer in ujela
trenutek, ko sta se kazalca na vzhodni strani prekrila.
In pozna
prosojna noč je bila budna in polna topline
v prižemajoči se mlečni svetlobi meglenega jutra.
Potem sem se prebudila in razmišljala o smiselnosti teh
sanj.
(25. Sept. 2010)
pepelka