Pred davnimi, davnimi časi,
ko so si pravljice nadele človeški obraz,
je globoko, globoko v neizmernem tolmunu vesolja,
v ekstazi spoja med ognjem in vodo,
umrla moja zvezda želja.
Pred mesecem dni
sem jo prvič opazil
v zrcalu svojega teleskopa.
Bom lahko kdaj pozabil
sijaj medenega pričakovanja
v tvojih žalostnih očeh?
In v katerem kotičku spomina
bom ohranil tvoj biserni nasmeh,
ko si vsa srečna opazovala
moj pavji ples vznemirjenja
po mavričnih strunah
tvojega trepetajočega telesa?
Tako ljubim tvojo ljubezen,
ki v temi nesmisla prepeva,
a vem , da te že zdavnaj več ni.
Povej, kdo si zdaj ti ?