postelja ni prazna
postelja ni bela
postelja je zgrbljena
prepojena z izločki

noč požira zmečkane robčke
v skladišču teles se hoče znebiti bremena
Ada, spati bo treba
utrujena si
barva njene kože se spreminja
oblečem jo v modre pike
zrahljam vzglavnik
pokrijem jo z rumeno odejo
postojim ob postelji
zazdi se mi, da spi

ko pridem z naslednjimi koraki
zopet sedi v najbolj oddaljenem kotu svetlobe
njeni gležnji se ne dotikajo tal

nanjo ležejo slabotne zelene pike

naslednjih korakov ni
zaslišim ropot
glasen stok
razmočeni lasje iščejo pot
obraz z odtisom na stropu se dviga iz mlake krvi
migetajoča luč lovi sapo
primem jo
potegnem jo nase
dvignem pljuča, meglico in strah
ni več obarvanih pik

ugaša vonj po milu in razkužilu
pobožam jo po čelu
Ada, moja Ada, le kaj se greš

pogleda me
na ustih se izriše drobtinica čokoladne torte
in nagajivi nasmeh

sheeba