TI, KI ME PREHITEVAŠ, NIKAR
Ne poslavljaj se ob prvem svitu.
Takrat se ravnokar prebujene oči
še močno otepajo priprtih vek
in motni pogled išče hišne copate,
ki nikakor ne bodo prenesle
šestega koraka skozi objokane trave.
Nikar. Ne poslavljaj se že ob prvem svitu.
Takrat se zvezde šele pogrezajo vase in
skozi špranje mraka uhaja medla svetloba,
ki plašno tipa, ne vidi,
ne ve, do kod je sploh prišla
in se negotovo oziraš, zaletavaš, spotikaš.
Počakaj. Ne odhajaj že ob prvem svitu.
Takrat se v megli prepleta jeza s hruščem šepeta.
Z iglicami diha se tetovirajo pljuča, kri je črna,
ker med borovjem v steklovini zrkla ni sonca
in zrak je prekleto težak
in prst sita vonja po gnilobi.
Ne! Nikar ne odhajaj ob tej uri.
Takrat se po gozdovih, s sekiro v roki,
sprehaja molk.
Lahko ti preseka pot v Tišino.
Lahko zbudi zverino, ki te bo nagnala
skozi podrast v lastno past
in potem bodo zaman tvoja tisočera usta,
s katerimi bom klicala na pomoč.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: breza
- 28. 11. 2010 ob 13:43
- Prebrano 1815 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 1459
- Število ocen: 35
