Hodim po cesti ki konca ji videti ni,
polna ovir, tegob in strahov.

Sam spopasti z njo se neznam;
spotikam se, padam;
nezmorem več.
Uležem se vkraj in čakam.
Čakam sam, vdajam se usodi
prepričujem se, da vse je zaman.

Nato skozi temno vejevje nasmehne se mi,
obrnem utrujene oči,
in vidim svetlobo svojih srečnih dni.

Tam stala si ti,
upanje najdem v tebi,
poberem se z umazanih tal,
porušim ovire,
katerimi prej sem upanje prodal.

Zatorej hodil bom po poti tej,
a nikdar več v samoti.
Z mano hodi upanje, ki prinašaš mi ga ti
in v ljubezni ga podarjaš mi.

Abuztua