Ždim v stiku dveh svetov:
umirajočega in mrtvega.
Menda sem živa,
dokler hodim, govorim
iščem, ustvarjam, sejem,
gledam in se polnim z rastjo.

Sem res živa?

S težavo sprejemam sedanji svet.
Ne sodim vanj,
ne dohitevam ga več.
Ne razumem
Preventa, Mure, Vegrada,Mipa.
Sužnjelastniškega odnosa.
Nekaznovanega kriminala...
Zdravnik namesto na Hipokrata
prisega na hipokrita.
Z božjastnimi krči po domovih ostarelih.
na plenicah umira sociala.
Danes je župnik pri maši oznanil,
naj pripeljemo krompir
za potrebe Karitasa.


Umiram?

V porumenelih papirnatih vrednotah
sočutja, poštenja,
pravičnosti, svobode
pošumevam .
Pretiho.
Pretiho.


(napisano po kolumni Sanjati zbujen, prof. Ivane Slamič v časopisu Prepih)

Ida Semenič- adisa