Misli se kotrkljajo kot zoreče češnje:
ena se skotali v obcestni jarek,
druga obleži na robu
- brezbrižno stopiš nanjo in jo zmečkaš;
tretja se mi smehlja s trave,
še vsa zelena je, polna praznega upanja,
vendar jo poberem in obdržim.
Mlada sem še.
A videla sem, kako so sosedove češnje
cvetele, zorele in zgnile.
Čas me ne boli. Še ne ...
*****
Jeseni je mož posekal češnjo na vrtu,
ker že leta skorajda nič ni rodila;
plodov je bilo komaj za ptice.
A glej – čudež: spomladi
so nekatere ležeče veje
oživele in zapele zadnjo
cvetočo pesem.
Ko jem tuje češnje,
na štoru našega posekanega drevesa
poskakuje zmeden kos in cvrkuta:
»Kje so moje češnje?«
Čas je za novo, mlado drevo.
V meni se razliva smolnato jezero.