odprem se na stežaj
bela v ljubezen
rdeča je sla
na konicah nohtov kašlja luna
in roka se z iglo igra

in mrtvo telo si z roso pečine deli
izpiti so travniki
spolzka so tla
ko sluz v hiši besed
migota v zrnu zlata

gležnji se tanjšajo
na razpotju otrplih brazgotin
s poželenjem zategujem verige
prenašam v somraku volčji spomin

pozabim na ušesa na razmajani klopi v parku
ko z grbavcem igram šah
matira moje ustnice
tiktakajoča resnica spremeni se v prah

še pomnite, tovariši
zapoje zeleno
skozi krvava usta brez zob
v krohotu in primežu gnojnih korenin
pljuska zakisani sok

še pomnite, tovariši
hrešči njegov glas
z metaforo v letu
in sunki ogromnih vimen
ki bičajo zaripel obraz

še pomnite, tovariši
s papigo na lesketavi mah
na konici jezika ostaja umorjeno zrklo
in lubje telesa izpuhti v izbruhani zrak

sheeba