Zaupam ti
svoje hrepenenje

svoje želje,
ko hranil si me s poljubi

tvoje dotike,
ki so me branili pred bolečino
sveta, ki ga ne poznam,
ki mu ne zmorem sama biti kos

odvisna od upanja,
ki mi je dajal smisel,
kot je kruh nahranil lačnega,

berem kako zapuščam,
kako naenkrat potujem
v neke druge sanje,

vsaka noč je noč
umetnega spanca,

agonije z neko novo vsebino,
ko zbujam se vsa brez sline,
od bojev ki me mučijo v spanju

ko upam, da olajšalo bo jutro,
da misliš name, da lep je svet,
da pride čas toplih dni,

spoznam minevanje,
kako hitro se da pozabit

včerajšnje korake
v sanjah belega dneva,

zato še prisotna odhajam bližje
lastnemu slovesu,

utrujena od upanja,
v ničemer te ne zadovoljim,

morda nisem prava,
morda sem tista ki ne zna,

sem tista ki čaka konec,
ker že včeraj si pisal,
kako konec je vsega

Noč, ni se treba zbujati,
ostani temna,
v hladu, zmrzali.

Do konca me vzemi.

IŽ-lev