rada bi pila, Sofija, in iz mojih ust izbrisala gnojni okus
ob štirih večnoma spim
zavržena kot prežvečen kos mesa
ni me skuhal slavni kuhar
sama sem se izklesala, grobo in boleče
in v avtu je še vedno prostor zame, za volanom
da poženem hitro po sredini ceste
in se po naključju raztreščim v naslednji hrast
podaj mi melono in sivko odstrani, preveč je popra in soli
naivno je prestrezanje hudournika v majhnem čolnu
in darovanje besed, ki imajo pomen
ko prejemam le besede, ki jih lepijo hinavci na še tako tanek prijem
karkoli naredim, Sofija, vedno razočaram
a mi je že popolnoma vseeno
pest se čuti, kot bi udrihala v peno
pravijo, naj nastavim še drugo lice, da manj boli
tudi prav, ponudim še hrbet in ramena
stegna klena, naj se vsuje plaz
sem prišla do konca poti, Sofija, ali se pot v krvavem potu šele začenja
gospod Eliot je v hotelu Mirabel rezerviral za štiri noči, a ostaja že tretji mesec
zakaj, Sofija, je tudi on osamljen in nima kam
so tudi njega obsodili in ga izgnali iz Vrta
jaz pišem, Sofija, pišem besede, ki jih voda nanese
ognjene besede, ki bruhajo iz zraka
starodavne besede, katerih sok se v zemljo pretaka
zbegana sem, zaklenjena v nabrušena bodala
opotekam se, komaj slišno diham, ko zaslišim šepet ogledala
prišel je čas, da greš, Giselle, zapreš cvet v dlan
oči skleneš, kjer grobar stoji
potrgaš niti, smrt naj s teboj zaspi
saj o ljubezni ne delaš si utvar
mogoče ji je zate konjsko figo mar
ali ti ne slišiš tega šepeta, Sofija
in moje oči govorijo zgodbo, ki nikoli ne zaspi
mesečina posuje sobo z ljubeznijo, ki sonce obnori
je padec in vzpon, na ravni cesti vse se izravna
korak se za korakom utrujeno poda
želim si le miru, da so roke zaspane in noge sramežljivo molčijo
hvala za prevoz, gospod Eliot, a že imam vozovnico
in veš, da ne izbiram najlažje poti
vrnem se, ko mi bo dež osvežil glavo in igrala bova poker
kregal me boš zaradi nereda v sobi in oblek vrženih čez stol
in skozi okno bova skrivoma gledala, kako poletje prihaja domov

sheeba