Volčje češnje IV

Morda bom nekoč
v ščebetajočem jutru
polnem zelenih, brezskrbnih ptic
zamenjal svoj črn tamburin
in grčavo popotno palico
za mehko, kipečo blazino
tvojih toplih, neizrabljenih prsi
in za tih šepet
tvojih dišečih las.

Do takrat pa bom z ognjem risal
dolge rjave proge v bela ušesa
brezbrižno spečih knjig
in s črno kostjo pretepal
vlažen zrak v zevajočih gobcih
vseh tistih, ki so v sivih, stokajočih jutrih
zatajili mrmrajočo vsevednost
svojih ponosnih in sajastih ognjišč.

Boš dotlej z pela z mano
in z mojo sajasto sekiro,
ti, zasanjana, drhteča golobica?
Se boš zmogla mrzlo krohotati
najinim pojočim ranam
in toplim, rdečim očem?
Mi boš pomagala križati
kamnite, jokajoče zveličarje
in z dolgo, izrezljano sulico
neusmiljeno prebadati
nerodne, oglate sanje
njihovih slabokrvnih otrok?

Dani Bedrač

Komentiranje je zaprto!

Dani Bedrač
Napisal/a: Dani Bedrač

Pesmi

  • 05. 10. 2009 ob 13:37
  • Prebrano 1063 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 130
  • Število ocen: 3

Zastavica