Prihajaš.
Mehko si razbohotena že sedaj,
ko tvoje barvito strašljive lovke
šele slutijo moje grlene strahove.

Ni ti mar za neštete preobrazbe,
neopredeljivo gotove zaključke,
skoraj neuničljive vitice hotenja.

Nezadržna si z vonjem požganega listja,
večnega znanilca moje končne resnice.

Patetika ubija misel.
Jaz pa te objemam.
Nova, večno stara.

Lidija Brezavšček - kočijaž