Poslavljam se od tebe,
moja lepotica.
V umirajoči noči,
ko jutro še ni stopilo
pod okensko polico,
božam tvoje alabastrno telo.

Okus po tebi nesel bom s seboj,
skozi moje sanje
bova skupaj plula;
tvoj spomin bo moj pogum
v viharjih.

Odhajam z galebi
na odprto morje,
v razburkanost in na sipine,
kjer bom delal,
kjer bom mislil nate
in se ljubil s tvojo nevidno podobo.

Ko se bo sonce
vzbočilo na nebu
visoko nad Lizbono
in boš prezračila bele rjuhe,
obleci pisano krilo.

Pojdi na breg reke Tejo,
ki bo zabrisala sled moje ladje,
in izjoči oči, da mi njena širina
naplavi tvoje svetle sledove.

Takrat bo tvoj daljni klic
dosegel moje hrepenenje.
Ko bom na mokre mreže
utrujen legal,
bom v soncu iskal odsev
tvojega lica.

Že zdaj ob slovesu čakam vrnitve
v tvoje mehko naročje,
v tvojo dišečo sobico v Belemu,
kjer si dobra z menoj
in kjer si samo moja.

A če se ne vrnem,
obleci črno obleko
obraz pokrij z gosto tančico,
v srcu me prikliči,
da bova skupaj izpela trpko tišino.

(spomin na Lizbono)

coprnica z barja