Brez slabe vesti si zarezala v hrib,
po katerem se sedaj
tako rada počasi plaziš
in nastavljas svojo mrzlo,zeleno,
od vetra nagrbančeno kožo,
ljubemu soncu.

Všeč ti je ,ko zabada vate
svojo vroče prste, kar
lesketaš, bliskaš
in se svetiš v neizmerni ekstazi.

Bog ne daj, da ga nekaj časa ni
in, da te poskuša zapeljati oblak
s svojimi ljepljivimi,hladnimi
vlažnimi dotiki.

Takrat se ne plaziš vec,
ne -
grmiš, topotaš,
kot pobesnela
horda bivolov.

Na svoji poti
s svojim napihnjenim
rjavim telesom,
s peno v gobcu,
rušiš vse.

Le sonce lahko
izpije tvoj bes,
izsesa tvoj srd,
umiri tvojo moč...



Prekrasno lepa si
Soča!

Yoda