Zamišljena pri oknu tu sedim in zrem v nebo.
S priprtimi očmi.
Z dlanmi podprto glavo in v megli mojih sanj.
Jih opazujem.
Svobodno plavajo v modrini mojega neba, a jaz?
Ne morem tja!
Le skozi solzo jim pomaham v mislih, srečno pot!
Oblaki moji.
Veslajte daleč vstran, tam kjer želim si jaz. Zaman.
Ne dajte se!
Le sanjala bom še, zaprla bom oči, vsaj to lahko.
Da s sabo bom.

A jaz skovala bom načrt, ki se ne da prebrati.
Da skujem sebe!
V jekleno mlado damo. Z zatrtim srcem, nežnimi rokami.
Ne dam se več!
Zgradila si bom gnezdo, obdala ga z jekleno žico, zase.
Nihče mi ga ne vzame!
To moje je železno gnezdo, naj v njem uživam, se razdajam.
In naj trpim, če hočem!

In čas beži, srce še vedno včasih mi uide tam, kjer bi lahko.
Le pravljica je.
Srce mi včasih poka, okovi so premočni in duša preslabotna.
Kot bilka drobna.
Nemočno upogiba se in se pod težo vdaja. Preklet naj bo ta svet!
Življenje eno!
Da imam vsaj dva! Bilo bi čisto moje, lahko bi kot oblak svobodna
uživala po svoje.

Pop Otnik